Zgodovina turških svetilk sega v 13. stoletje, ko so se Turki preselili iz srednje Azije v anatolsko regijo in začeli ustanavljati svojo civilizacijo. Pri tem so nanje vplivale okoliške kulture, kot so Bizanc, Perzija in Arabija, in oblikovali so umetniški slog, ki je mešal islam in turške nacionalne značilnosti. Turška razsvetljava je eden od predstavnikov tega sloga, ki odraža ljubezen Turkov do svetlobe in barv ter njihovo strahospoštovanje in spoštovanje do življenja in narave.
Sprva so se turške svetilke uporabljale predvsem kot orodje za razsvetljavo na verskih in političnih mestih, kot so mošeje in kraljeve palače. Kasneje so se postopoma razširile med ljudi in postale obvezna oprema za dekoracijo doma. V Turčiji ima vsak dom vsaj eno turško svetilko, ki ni le uporabna stvar, ampak tudi simbol sreče in bogastva. Med prazniki ali posebnimi priložnostmi ljudje prižgejo turške luči, da bi molili za Božjo zaščito in blagoslov.
Poleg tega je izvor turških svetilk tesno povezan tudi z razvojem turške steklarske industrije. Industrija se je začela v času seldžuškega cesarstva (12. stoletje našega štetja) in dosegla vrhunec v času Otomanskega cesarstva, ko je Istanbul postal središče proizvodnje stekla. Med tem postopkom so turški izurjeni obrtniki integrirali edinstveno islamsko umetnost mozaika v proizvodnjo steklenih svetilk, zaradi česar ta svetilka ni le praktična, ampak ima tudi večjo umetniško vrednost.
Na splošno je zgodovina turških svetilk tesno povezana z razvojem njihove kulture in umetnosti. Ni le del življenja turškega ljudstva, ampak tudi pomembna manifestacija njegove kulture in tradicije.
